Ogenj, ki je človeka spremljal od samega začetka, mu svetil ter ga grel, je veljal za njegovega velikega dobrotnika, hkrati pa tudi za najhujšega sovražnika, saj so v ognju lahko izginila tako skromna naselja kot velika mesta.
V preteklosti je bil človek šibak, tako rekoč golorok, saj mu ogenj zaradi vročine, ni pustil blizu.
Vse to je ljudi privedlo k resnemu razmišljanju o boljši obrambi pred ognjem. Karel Veliki je leta 803 izdal odredbo o Nočnih stražah, Požarni redi, ki so natančno določali delo, ki so ga morali ljudje opravljati ob izbruhu ognja, pa so se razširili nekoliko kasneje.
Ustanovitev prvih društev je omogočilo šele tako imenovano ustavno obdobje, ko sta leta 1860 izšla cesarjev manifest in diploma o ureditvi notranjih državnopravnih odnosov monarhije. Naslednje leto je bil razglašen še februarski patent, ki je uredil volilni sistem ter omogočil politično in kulturno delovanje.
Leta 1867 je po vojnah s Prusijo in Italijo, ki ju je Avstrija izgubila, nastala dvojna monarhija Avstro-Ogrska. Njen državni zbor je sprejel med drugim zakon o pravici združevanja (o društvih in političnih društvih), zakon o pravici zborovanja in zakon o splošnih pravicah državljanov. V takih družbenopolitičnih razmerah je nastajala tudi nova oblika “požarne brambe” in gasilske organizacije, v kateri so se zrcalile takratne razmere na Slovenskem. Prve požarne brambe na Kranjskem in Primorskem so bile pretežno slovenske, na Štajerskem in Koroškem pa nemške.
Po ustanovitvi prvih gasilskih društev v Metliki, Ljubljani, na Ptuju in v Laškem, se je ideja prostovoljnega gasilstva širila po vseh slovenskih deželah. Večina društev je nastala največkrat po večjih in manjših požarih, pri katerih so bili ljudje brez moči in nesreče niso mogli ne preprečiti niti omejiti. Uspešne akcije prvih požarnih obramb, so spodbudile tudi druge, da so resno prijeli za delo, zbrali članstvo in sredstva za nakup orodja in opreme. Do leta 1881 je bilo na Slovenskem (brez Koroške) ustanovljenih 39 gasilskih društev, do leta 1914 pa več kot 380.
Kljub zahtevi, da mora občina skrbeti za potrebno orodje in opremo pa so bila društva slabo opremljena zlasti z brizgalnami in cevmi. Društvene kronike so polne podatkov, kako so člani zbirali denar za nakup orodja z raznimi zbiralnimi akcijami, veselicami, prireditvami in podporami ljudi, zlasti premožnejših, ki so tudi na zunaj kazali svojo naklonjenost do gasilcev s kumovanjem pri blagoslavljanju gasilskih brizgaln, društvenih praporov, gasilskih shramb in domov.
Gasilska društva so se že kmalu po ustanovitvi povezovala v deželne zveze. V naših deželah je v času do 1. svetovne vojne delovalo 8 gasilskih zvez, po propadu Avstro-Ogrske in ustanovitvi Kraljevine SHS, pa so nastale nove možnosti za uresničitev enotnega slovenskega gasilstva. 1. julija 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana (JGZ), ki je delovala vse do 2.svetovne vojne, ko je bila razpuščena. Po vojni pa je bila 2. oktobra 1949 ustanovljena Gasilska zveza LR Slovenije.
